14. stol

Sv. Peter
29. junij
podružnična cerkev

freske iz leta 1450
1860 v novi podobi
med 2. svetovno vojno požgana
1950 obnovljena

Zgodovina: V neposredni bližini cerkve je bila ob nedavnih topografskih pregledih odkrita prazgodovinska naselbina, ki pa še ni natančneje raziskana. Glede na redke najdbe kamnitih odbitkov (sileksov) in orodij gre lahko za mlajšo kamenodobno naselbino, morda tudi za najdišče iz starejšega časa. Cerkev je bila zidana v 14. in 15. stoletju. Ladja je bila pozneje dozidana in prezidana in je bila nanovo svodena leta 1860. Med drugo svetovno vojno je bila poškodovana, obnovljena pa leta 1950.

Lega: Cerkev stoji na vrhu Zakope (850 m), na zelo razgledni vzpetini na grebenu, ki poteka od Škofljice proti Gori sv. Ahaca in deli grosupeljsko dolino od želimeljske. Na pobočju Zakope je v zadnjih letih zraslo veliko počitniških hišic, ki so degradirale izjemno lego cerkvice.

Opis: V tlorisu si slede zvonik, pravokotna ladja, slavolok in oktogonalno sklenjen prezbiterij.

Zunanjščina: Stene zvonika imajo pri vhodu na zahodni strani oprogo, više so nerazčlenjene, v zahodni steni je linica, enoločne line z zidanimi okviri, streha je piramidasta s posnetimi robovi. Zvonovi: veliki (jeklo) KID, MCMXXI; mali (jeklo): KID, MCMXXI. V južni steni ladje je pravokotno okno, severna stena je brez oken. Prezbiterij ima v stranicah šilasta okna, spodaj visok porezan podzidek. Cerkev je krita z opeko, stolp s pločevino.

Notranjščina: Zvonik je odprt samo z zahodne strani in je banjasto obokan. Vhod zapirajo močna železna vrata. Prezbiterij je križno obokan, obok sloni na nizkih kupastih konzolah, na katerih je naslikan obraz. Rebra so žlebasto profilirana. Slavolok ima žive robove.

Oprava: Pred vojno je imela cerkev dva oltarja. Glavni je bil posvečen sv. Petru, stranski pa Materi božji. Med vojno je bila vsa oprema z oltarji vred požgana. Iz goreče cerkve jim je uspelo rešiti le stari gotski krilni oltarček Matere božje. Na leseni predeli je postavljena 1,12 m visoka in 0,65 m široka četverokotna omarica, v kateri stoji soha sv. Ane z Marijo v naročju (do nedavnega so mislili, da je to kip Marije z Jezusom). Ta omarica ima dvoje vratc, ki se lahko skleneta tako, da je kip skrit. Če sta krili odprti, vidimo na levi strani sv. Elizabeto z vrčem in hlebom v roki, na desni pa je sv. Katarina z mečem; pred njo leži strto kolo. Na prečni podnožni deščici je bil včasih napis "Sancta Maria ora pro nobis 1595". Ta oltar stoji sedaj na levi strani v ladji, druge opreme cerkev danes nima. Glavni poudarek prostoru, še posebej prezbiteriju, dajejo gotske freske iz 15. stoletja.

Freske: Slike na zunanji strani slavoloka predstavljajo Marijino oznanjenje ter Abelovo in Kajnovo daritev. V celoti so bile odkrite leta 1911 ob restavriranju slikarij. Slika Marijinega oznanjenja je naslikana za tiste čase običajno, tako da je Marina na desni, na levi angel, nad vrhom loka pa je Bog Oče, od katerega izhaja žarek k Mariji, po njem pa plavata, kot simbol brezmadežnega spočetja, nago Detece s križem čez ramo in golobček sv. Duha. Ta upodobitev nas spominja na vzhodnokrščanski ikonografski zasnutek, po katerem Marijino oznanjenje redno krasi prehod skozi ikonostas (carska vrata) k oltarju.

Prezbiterij je ves poslikan in kaže za tisto dobo običajno razporeditev, kakor jo lahko opazujemo pri mnogih gotskih slikarijah naših cerkva. Šest svodnih kap je okrašenih s simboli evangelistov in dvema angeloma z orodjem Jezusovega trpljenja (steber in bič, križ in žeblji). Notranja stran slavoloka ima sliko dvanajstletnega Jezusa v templju. Jezus drži v roki napis "ego sum ire mundi". Izmed pismoukov, premaganih po Jezusovi modrosti (desna stran od Jezusa), trga eden knjigo z zobmi, drugi pretrga svojo z rokami; na levi strani kaže en pismouk v knjigo, drugi jo vrže od sebe. Razvidno je, da je ta simbolično zastavljena slika precej živahna, dramatična in da kaže nekoliko psihologične individualnosti. Stene prezbiterija so z naslikanimi nosilnimi konzolami razdeljene v dva dela. V spodnjem delu je po vrsti naslikanih devet svetnic: Katarina, Barbara, Helena, Magdalena, Uršula, Apolonija, Lucija, Doroteja in Marjeta. Na obeh podolžnih stenah prezbiterija je na vsaki strani po ena večja slika. Na evangeljski strani je slika Jezusovega rojstva, na listni strani je naslikana Marijina smrt. Marija kleči, apostol Janez jo podpira pred masivnim klečalnikom, Kristus sprejme Marijino dušico, apostoli so zbrani v molitvi, sv. Peter opravlja obred molitev za umirajoče, vidi se pogrnjena postelja. Podobno je naslikana Marijina smrt v cerkvi na Muljavi.

Na zadnjih treh stenah osmerokotnega zaključka prezbiterija je naslikal slikar apostole. Razvrstil jih je takole: vrh oken na desni in levi strani osmerokota je naslikal prvaka apostolov sv. Petra in Pavla v dopolovičnih podobah in ju tako postavil na desno in levo stran Kristusa, ki je naslikan nad oknom kot Salvator mundi s svetovno kroglo v roki. Druge apostole (enajst) je razvrstil in naslikal v celih figurah na stenah ob vsaki strani oken in na okenskih obstranicah. Pri tej razdelitvi prostora mu je ostajal en prostor, ki pa ga ni izpolnil, ampak ga je pustil brez slike. Apostolov ni naslikal po kakšnem običajnem redu, ne po evangelijih, ne po dejanjih apostolov, ne po kanonu misala ali po litanijah. Dva sta še posebno ikonografično zanimiva. Prvi je naslikan s kopico kač v plašču. "Legenda aurea" Lakoba a Voraigne pripoveduje, da sta se morala sv. apostola Simon in Juda v Perziji boriti z vrači, ki so delali čudežna znamenja. Med drugimi znamenji so priklicali množico kač nad svoje nasprotnike, s katerimi so morali pred kraljem disputirati. Kralj je poklical oba apostola, ki sta napolnila svoja plašča s kačami in jih vrgla na čarovnike, da bi jih mučile. Pa se niso hoteli spreobrniti, čeprav sta jih apostola kačjih pikov čudežno rešila. Po tej legndi se torej prilegajo kače kot atribut apostoloma Simonu in Judi. Ker pa je apostol Juda upodobljen ob srednjem oknu z običajnim atributom (s kolom), moramo v apostolu s kačami spoznati apostola Simona. Vrsta, kakor so apostoli naslikani, je naslednja: Matej, Jakob ml., Filip, Simon, Juda, Janez, Jakob st., Tomaž, Jernej, Andrej, Matija. Nad dvema oknoma sta naslikana Peter in Pavel, kakor je že omenjeno. Z ikonografično posebnostjo se predstavlja tudi sv. Jernej, apostol. V desnici ima nekaj, kar bi utegnilo biti podobno škapulirju s peterimi ranami. Kaj to pomeni, umetnostnim zgodovinarjem še ni uspelo ugotoviti.

V celotnem prezbiteriju je čutiti za ta čas značilen horror vacui (strah pred praznino), ki ne dopušča z barvo nepokritega mesta. Vsa mesta, ki so prvotno ostala prazna, so zapolnjena s patroniranimi krasilnimi vzorci. Slike prezbiterija niso bile nikdar prebeljene, tako da so se v barvah, ki so sicer maloštevilne, pa zelo izrazite, še dosti dobro ohranile in da so svetniški sijaji poživljeni z vtisnjenimi pikami, črtami in zvezdicami. Po vsem značaju slik bi jih mogli datirati v čas okrog leta 1450, sorodne pa so onim v Šilentaboru na Primorskem.
(vir: Župnija Želimlje)

ŠKOFLJICA
Ljubljansko Barje
Lavrica
Škofljica
sv. Ciril in Metod
Lanišče
sv. Uršula
grad Lisičje
Gumnišče
sv. Duh
Pijava Gorica
sv. Simon in Juda Tadej
Želimlje
sv. Vid
Smrjenje
sv. Štefan
Gradišče
sv. Primož in Felicijan
Vrh nad Želimljami
sv. Peter
Svarunova pot