SEDMI DAN, nedelja 21.
7. 2019
Okoli dveh zjutraj naju je prebudil močan veter
in zelo močno deževje, k sreči pa sva imela avto parkiran na notranjem
dvorišču in je bil v zavetju.
Kot ponavadi sva vstala zgodaj. A kaj ko v kopalnici ni bilo tople vode.
Šel sem pogledat v recepcijo, kjer je seveda bilo vse zaprto, potem pa
se je pripeljal avto, prišla je lastnica. Vsa začudena je pogledal kje
spiva – kje je najina soba. No skratka peljal sem jo v kopalnico in pokazal,
da ni tople vode. Potem je šla prižgat peč … in tudi topla voda je kmalu
tekla izpod tuša. Posledično sva šla tudi na zajtrk malo pozneje, ob 7:43.
Potem sva spakirala in vrnila ključ. A avto sva še pustila na parkirišču
– peš sva se odpravila v salezijansko cerkev sv. Andreja – bilo je kot
doma. V cerkev so prihajale sestre Hčere Marije Pomočnice, prav tako kot
naše. Ob 9:00 se je pričela slovesna nedeljska sveta maša. Dva duhovnika,
en bogoslovec – tak kot naš Filip in ministranti. Edina škoda je bila,
da nisva zastopila nič pridige. Po sveti maši sva še ogovorila sestre,
jim povedala, da prihajava z Rakovnika, čeprav kaj dosti niso razumele.
Pri maši je bilo navzočih okoli 12 sester HMP. Sledil je še ogled cerkve,
potem pa sva se ob 10:05 vrnila nazaj v hotel, še na WC in po avto, ter
ob 10:10 odšla novim dogodivščinam naproti.
Pot sva nadaljevala po cesti
94 čez Prochowice v LEGNICA, kamor sva prispela ob 10:50. Le tu v Legnici
je občasno rahlo rosilo – in le tu sva imela 5 min odprte dežnike (v celem
10-dnevnem potovanju). Parkirala sva v ulici Klasztorny, poleg cerkve
Device Marije. Ker je bila cerkev odprta, sva si jo ogledala – zanimiva
cerkev, pa čeprav nama je po ogledu ob 11:03 neki duhovnik povedal, da
je cerkev zaprta, da se odpre šele ob 15:00 – da je sedaj notri ena skupina
na duhovnih vajah. No kljub vsemu – midva sva jo videla. Po glavni ulici
sva mimo zanimivih hiš nadaljevala do spomenika sv. papeža Janeza Pavla
II, potem pa si ob 11:11 ogledala še stolnico sv. Petra in Pavla. Čez
trg sva mimo gledališča nadaljevala še do frančiškanske cerkve sv. Janeza
Krstnika, kamor sva prispela ob 11:30 – se je ravno pričela sveta maša,
tako da sva le pokukala v cerkev, ko pa sva nadaljevala, sva srečevala
cel kup zamudnikov. Še mimo muzeja do gradu, potem pa v nakupovalni center
na WC in nazaj do avta (11:50). Pot nadaljujeva po AC E40/A4 do Pieprzyk,
potem pa spet po cesti 94.
V BOLESŁAWIEC prispeva
ob 12:49. Parkirava na parkirišču na koncu ulice Friderika Chopina, potem
pa se najprej odpraviva
do cerkve sv. Miklavža in Marijinega vnebovzetja, kjer pa je bila ravno
sveta maša nadaljujeva najprej z ogledom mesta. Ob 13:00 najprej v restavracijo
Pod Złotym Aniołem na WC, nadaljujeva čez mesto mimo okrajnega sodišča
pod progo na drugo stran – v tovarno in prodajalno keramike (13:18). A
kaj ko je nedelja, no pa saj ni vsako nedeljo zaprto – a prav to nedeljo
je bilo zaprto. Čez park se ob 13:31 vrneva nazaj v center – najprej na
TIC, potem pa nadaljujeva v muzej keramike. Ob 13:43 plačava 2x8 PLN (3,76
EUR) za vstopnino. Po ogledu muzeja, zapraviva 62,30 PLN (14,65 EUR) v
muzeju in 57,5 PLN (13,55 EUR) v TICu za spominke in potem ob 14:01 nadaljujeva
nazaj na trg in v isto restavracijo Pod Złotym Aniołem na kosilo. Naročiva
1x 101. Gulasz w Kociołku: Trzy rodzaje mięsa na wywarze wołowym, ziemniaki
+ kluseczki ręcznie robione + Pyeczywo domowe za 39 PLN in 1x Filet drobiowy
z grilla za 32 PLN, skupaj 71 PLN (16,70 EUR), natakarice so me predhodno
opozorile, da je golaž res spajci – je bilo posledično občutiti ob jutranji
veliki potrebi v naslednjih dneh. Sicer pa je bilo kosilo zelo dobro.
Ob 15:04 sva nadaljevala z ogledom mesta, in sicer sva šla do Marijine
cerkve večne pomoči na spodnji del mesta, ki je bila žal zaprta in si
ob 15:25 ogledala še drugi del istega muzeja – zgodovina mesta. Ob 15:42
sva se vrnila nazaj na glavni trg, do cerkve Marijinega vnebovzetja, ki
pa je bila sedaj že zaprta (le skozi mrežo sva gledala njene lepote).
Ob 15:51 sva se vrnila do avta in najino pot nadaljevala po cesti 350
na AC in po E40/A4 v NEMČIJO.
Ob 16:40 sva se že panoramsko
peljala čez ZHORJELC (GÖRLITZ) in iskala
prosto parkirno mesto. Ob 16:47 sva končno parkirala na Elisabethstraße
v središču
starega
dela mesta. Potem pa na ogled mesta.
Najprej sva se ustavila v cerkvi sv. Trojice, ki pa je sedaj Luteranska
cerkev, potem sva se sprehajala po trgu s stojnicami polne keramike –
take – enake kot v Bolesławiecu, vse je bilo enako – tudi cene – ja predvsem
cene, če je bila vaza v Bolesławiecu 40 – ja 40 PLN, je bila enaka vaza
tu v Görlitzu tudi 40, le da so bili tu EURi (med 9,41 EUR in 40 EUR pa
je kar razlika), in to z napisom ORIGINAL
BUNZLAUER KERAMIK, kar pomeni,
da je originalna Poljska keramika narejena v Bolesławiecu. Ob 17:10 prispeva
do mestne hiše, ter nadaljujeva naprej do mosta – meje med Nemčijo in
Poljsko – med Görlitz in Zgorzelec, na sredini pa teče reka Lužiška Nisa
(lužiščina: Łužiska Nysa, češko: Lužická Nisa, nemško: Lausitzer Neiße,
poljsko: Nysa Łużycka) – reka ki nekako določa območje LUŽIŠKIH
SRBOV,
o tem več v nadaljevanju najine poti. Midva pa se že vzpenjava do župnijske
cerkve sv. Petra in Pavla, ter si jo ob 17:30 tudi ogledava. Vračava se
po drugi strani glavnega trga, mimo nastopa godbe, mimo privlanih stojnic
in trgovinic s spominki, keramiko … Za konec še do cerkve Naše Gospe,
ki pa je bila žal zaprta. Ob 18:10 sva že nazaj pri avtu in pot nadaljujeva.
(sva si že prej pogledala kam) – nazaj proti AC in naprej po cesti B115
smer Niesky, sedaj tudi uradno vstopava v območje lúžiške sŕbščine. Obenem
pa je to tudi pod UNESCOM zaščiten biosferni
rezervat Zgornje Lužiške krajine in ribnika. Območje sestavlja
nekaj več kot 350 ribnikov in jezer.
Lužiški Srbi (tudi Sorbi, Vendi) so zahodno-slovanska
etnična skupina, ki živi na področju Lužic, pokrajine med Nemčijo in
Poljsko.
Pojem lúžiščina ali lúžiška sŕbščina vključuje pravzaprav dva sorodna
zahodnoslovanska jezika (gornjelužiška srbščina in dolnjelužiška srbščina),
ki ju ne smemo zamenjevati z južnoslovansko srbščino. Govorita se v vzhodnem
delu Nemčije (ob meji s Poljsko in Češko), v pokrajini z zgodovinskim
imenom Lužica (gornjelužiško Łužica, dolnjelužiško Łužyca, nemško Lausitz).
Lužiški Srbi so rimokatoličani in luterani. Središče Lužiških Srbov je
mesto Budyšin (nem. Bautzen).
Lužiška srbščina in slovenščina sta med redkimi jeziki v Evropi, ki ohranjata
dvojino.
Gornja lužiška srbščina (ISO koda HSB) se govori v jugovzhodnih predelih
nemške zvezne dežele Saška (Sachsen), število njenih govorcev pa je približno
55.000. Dolnjelužiško srbščino (ISO koda DSB) govori okoli 14.000 ljudi
v zvezni deželi Brandenburški.
Pot
nadaljujeva mimo Niska (Niesky), kjer pa je bil del ceste zaprt, in
sva morala okoli. Ponovno na B115 in počasi si je bilo potrebno najti
prenočišče. Stanojšćo (Stannewisch), nič in že prispeva v RĚČICY
(RIETSCHEN),
kjer imajo nekje vse zasedeno, napotijo naju v en E..hof. In res na
koncu
kraja desno zagledava smerokaz Erlichthof.
V redu cena, imajo prosto, in potem sledi ogled sobe … Lepše ne bi moglo
biti – kot v pravljici prišla
sva v staro zaščiteno vas – čez 300 let stare hiške, ki pa so jih leta
1990 preuredili v muzejsko vas, ki pa hkrati nudi tudi prenočišče. Ob
19:15 razpakirava, potema pa se še malo sprehodiva po vasici. Ob 20:58
pa se odpraviva k počitku. Po pripovedovanju domačinov, naj bi te hišice
nastale, ob rudniku zlata, in da so jih zgradili premožni ljudje – vendar
bo to zgodbo potrebno še raziskati. Še stanje števca (Š160932 km) oz.
188 prevoženih km.
ŚRODA
ŚLĄSKA - hotel Centrum - najin zajtrk

