Tokrat se pridružimo dekanijskemu postnemu romanju na avstrijsko Koroško.
Na romarsko pot se pod vodstvom našega dekana in župnika Mirka Simončiča odpravimo z štirimi avtobusi. Na našem avtobusu z Rakovnika, kjer smo bili romarji iz Rakovnika, Rudnika in Barja, je bil duhovni vodja rudniški župnik Lojze Zupan. Izpred župnijske cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku smo se odpeljali ob 7:00, in sicer desno po Dolenjski cesti, čez Karlovški most, mimo tunela in Svetega Jakoba, po Barjanski cesti do uvoza na AC Ljubljana Center. Potem pa pot nadaljujemo po gorenjski AC. Čudovit sončen dan smo pričeli z jutranjo molitvijo in premišljevanjem križevega pota. Prvi postanek za WC, kavico in malico ter čudovit pogled na Triglav naredimo ob 7:42 na počivališču v Radovljici. Po dobre pol ure smo pod Karavankami nadaljevali v Avstrijo, kjer smo kmalu za mejo pobrali vodičko go. Ivanko Kronawetter, rojeno Starman. AC smo zapustili v Beljaku (izvoz 179) in pot nadaljevali po B98 ozki in senčni dolini čez Trebinje, Zoberce in Obernšec do našega prvega cilja RADENČE, kjer smo ob 9:30 v cerkvi sv. Miklavža najprej počastili Jezusa, zapeli pesem, potem pa si ogledali postni prt, ki prekriva glavni oltar. Ob koncu smo se zaustavili še ob relikvijah svetega papeža Janeza Pavla II.
Pot smo nadaljevali mimo Miljskega jezera v MILJE (10:30).

Sam kraj je zelo idiličen. Naselja iz mlajše kamene dobe na Miljski gori dokazujejo najmanj 4000 let staro zgodovino okrog Miljskega jezera, ki so ji svoj pečat od leta 500 pred Kristusom vtisnili Kelti, od leta 15 pred Kristusom pa Rimljani. Od 7. stoletja po Kristusu so se na področja, na katerih so živeli Slovani začeli naseljevati tudi frankovski in bavarski kmetje.
Iz tega časa je ohranjeno tudi izročilo o legendarnem karantanskem vojvodi Domicijanu, ki naj bi po svojem spreobrnjenju v krščanstvo v jezero vrgel 1000 poganskih kipov (mille statue) – nekateri pravijo, da so Milje po tem dobil svoje ime. Vsekakor pa je od leta 800 na tem področju bila že prva cerkev.
Še pred letom 1088 je bil tu ustanovljen tudi benediktinski samostan, ki je za štiri stoletja postal pomembno versko središče Zgornje Koroške, na višku – v 12. in 13. stoletju so zgradili zahodni portal in umetnostno-zgodovinski križni hodnik, v slikarski in pisarski šoli so prepisovali dragocene knjige. Iz tega obdobja je tako imenovani Milštatski rokopis.
Leta 1469 je cesar Friderik III. pri papežu Pavlu II. dosegel razpustitev samostana, da je tam lahko nastal viteški red sv. Jurija, ki ga je sam ustanovil kot obrambo proti Turkom. Vendar je ta red bil šibek tako po gospodarski kot tudi po vojaški plati. Opremil je samostan z obrambnimi stolpi in zgradil še danes vidni obrambni zid, vendar pa leta 1478 ni mogel preprečiti turškega plenjenja miljske cerkve. V letu 1598 je nadvojvoda Ferdinand II. prepustil samostan skupaj z vsemi posestvi jezuitskemu redu, da bi s temi dohodki lahko vzdrževali univerzo v Gradcu in da bi patri lahko izvajali katoliške reforme na tem območju. Visoka desetina je pripeljala do upora 300 podložnikov, to pa je bil tudi zadnji kmečki upor na Koroškem. Z ukinitvijo jezuitskega reda leta 1771 se je žalostno končala dolga zgodovina miljskega samostana.
Od sredine 19. stoletja so Milje postale znan zdraviliški in letoviški kraj, o tem pa še danes pričajo mnogi hoteli – nekdanje vile premožnih meščanov iz različnih mest monarhije.
Danes sodi k trški občini, ki leži ob 12 km dolgem Miljskem jezeru, okrog 3300 prebivalcev v 18 naseljih. (vir: www.RKC.si)

Vodička ga. Ivanka nam je naprej predstavila zgodovino kraja in samostana. Na dvorišču pred samostanom stoji 1000-letna lipa, znotraj pa nekoliko mlajša 100-letna. Ogledali smo si lepo ohranjen križni hodnik z iz kamna izklesanimi stebri, vsakega s svojim motivom. Le-ti so služili patrom za premišljevanje ob branju brevirja in molitvi. Potem pa smo nadaljevali v župnijsko cerkev Kristusa Odrešenika in Vseh Svetnikov, kjer je glavni oltar prekrival velik postni prt s prizori stare in nove zaveze Svetega Pisma. V cerkvi smo najprej ob 11:20 imeli slovesno sveto mašo, katero je ob somaševanjem ostalih župnikov daroval naš dekan in župnik Mirko Simončič. Po sveti maši nam je ga. Ivanka razložila vsebino postnega prta, in povedala nekaj o cerkvi. Sledil je prosti ogled cerkve, kapele sv. Domicijana in tudi zakristije, potem pa smo pri avtobusih imeli skupno malico ter še nekaj prostega časa za sprehod do jezera.
Ob 13:00 smo nadaljevali v JEZERNICO na Miljskem jezeru, kjer smo si ob 13:25 v cerkvi Srca Jezusovega ogledali modern postni prt, ki so ga naredili birmanci.

Našo romarsko pot po avstrijski Koroški smo zaključili v ŠPITALU ob Dravi, najprej z ogledom cerkve – kapele Naše Ljube Gospe, ki jo upravljajo salezijanci, trenutno Jože Andolšek. V njej so vsako nedeljo in praznike svete maše v slovenskem jeziku. Dve leti (za časa, ko je deloval na Koroškem) je v njej maševal tudi rudniški župnik Lojze Zupan. Prav zanimivo in ganljivo je bilo srečanje ob navzočnosti župnika Lojzeta, ene domačinke in ene naše romarice, obe hčeri taboriščnikov … ena je drugo spominjala na njeno mamo … obe sta se objeli …
Potem pa je nas je vodička ga. Ivanka – Slovenka, domačinka, najmlajša od tistih, ki so se po vojni zadržali v Špitalu vse do danes vsak avtobus posebej popeljala na krožno panoramsko vožnjo. Ogledali smo si območje, kjer je bilo nekoč »begunsko« taborišče s 104 barakami. Pokazala nam mesto, kjer je bila nekoč cerkev, gledališka dvorana, kino, kuhinja … V »taboriščni« ulici še živi okoli 50 Slovencev – potomcev taboriščnikov, videli pa smo še tudi tri obstoječe barake. S svojimi spomini nas je prisotne povedla skozi zgodovino rojakov Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni tu našli začasno, nekateri pa tudi stalno pribežališče. Od tu so mnogi po nekaj letih odšli v Argentino in tudi drugam po svetu.

Po drugi svetovni vojni je zaradi komunističnega nasilja svoje domove zapustilo med 20.000 in 25.000 Slovencev ter odšlo čez Ljubelj na Koroško in v Italijo. Odhajala je slovenska intelektualna, politična, kulturna in prosvetna elita, z njo pa tudi slovenska domobranska vojska. Slovenski begunci so ustvarili junaško zgodbo, saj so v skrajno neugodnih okoliščinah in barakarskem okolju razvili red, disciplino, organizacijo, visoko kulturo in narodno zavest, ki zbuja spoštovanje.
V Špitalu je bilo eno največjih taborišč v Avstriji. Narodnostna sestava v tem taborišču je bila zelo pisana, največ je bilo Slovencev, Rusov, Srbov in Hrvatov. Konec oktobra 1946 je bilo v špitalskem taborišču 2.084 Slovencev.
Kljub pomanjkanju osnovnih življenjskih potrebščin in hrane, so si s svojim delom in z iznajdljivostjo kmalu uredili dostojno življenje. Posebno skrb so namenjali šolajoči se mladini. V taboriščih so organizirali vrtec in ljudsko šolo, ustanovili so različne strokovne šole in tudi slovensko begunsko gimnazijo. Oblasti so priznale tam opravljeno maturo in na podlagi maturitetnega spričevala begunske gimnazije dovolile vpis na fakultete tako na graški univerzi kot drugod po Evropi in svetu. Slovensko begunsko gimnazijo so obiskovali številni znani Slovenci, med drugim torontski kardinal dr. Alojzij Ambrožič in kardinal dr. Franc Rode.
V taborišču so imeli zelo bogato kulturno življenje: pevski zbori, gledališki krožki, tiskarno, kino ... Velik poudarek so dajali tudi verskemu življenju. Poleg rednih dnevnih maš so negovali ljudske pobožnosti, imeli procesije, v soglasju s taboriščnim vodstvom pa so organizirali tudi nekaj romanj zunaj taborišča. (vzeto iz www.DRUZINA.si)

Po končanem ogledu taborišča (ob 15:00) smo se vsi avtobusi odpeljali proti DOMOVINI, na našem avtobusu nam je družbo delal ga. Ivanka, ki nam je povedala še par zanimivosti:
- Na območju je zelo veliko protestantov, zato ima skoraj vsak kraj protestantsko kot tudi katoliško cerkev. Katoliške cerkve imajo čebulaste zvonike, protestantske pa špičaste, a tiste katoliške cerkve, ki jih je prizadel ljubljanski potres imajo sedaj špičaste zvonike (Beljak, Špital …);
- Peljali smo mimo kamnoloma gumastega marmorja, ki so ga uporabljali že stari Rimljani. Ta marmor pa se uporablja predvsem za mletje marmorne moke, ki jo uporabljajo v industriji papirja, barve, premazov in plastike;
- o akademskem slikarju in modelarju Frideriku Jerina, rojenemu leta 1906 v Vrhpolju pri Kamniku, nekdanjem taboriščniku, idejnemu avtorju in »OČETU« Minimundusa. MINIMUDUS se ves čas zavzema za dobrodelnost, skrbi, da je po avtobusnih in železniških postaji poskrbljeno za prostor in mize, kjer otroci lahko delajo domače naloge in se učijo;
- nadaljevali smo mimo renesančnega gradu in samostana Vernberk, kjer deluje ženski red in trenutno šteje okoli 60 starejših redovnic.

Potem pa smo se že precej približali meji in počivališču, in potrebno se je bilo posloviti od naše vodičke ge. Ivanke. Še pogled na že nastajajočo drugo cev karavanškega predora in prihod v Slovenijo. Prišel je čas kosila (16:00), za naš avtobus je to bilo v gostilni Knafel v Žirovnici. Po kosilu in ogledu »Monštrance« ter »Svečnika« smo nadaljevali proti Begunjam do Lesc in na AC. Po večerni molitvi in zahvalah smo se že približevali Ljubljani. AC smo zapustili pri izvozu Ljubljana Center. Potem pa po Opekarski in čez Prule, čez Karlovški most in natanko ob 19:00 srečno prispemo pred cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku. Za nami pa je duhovno bogat in zelo ZELO lep dan.

ob poti na avtobusu - grad Bokalci

Šmarna Gora

samostan Repnje in Sveti Tilen

Smledniški stari grad

Šentjošt nad Kranjem


in Šmarjetna Gora

Naklo

Tabor

Jamnik - sv. Primož in Felicijan

Triglav in sv. Peter na Begunjami

Počivališče Radovljica ob 7:46 - pogled na Triglav

Kredarica

in Planika

Stol

Sveti Peter nad Begunjami

Blejski grad in Zasip

Koroška Bela

in Mežaklja

AVSTRIJA - takoj za predorom dva vojaka v opazovalnici kontrolirata dogajanje

pogled na Dobrač

ob avstrijski AC

grad Landskron

ob Miljski cesti

RADENČE - sv. Miklavž (9:30)

relikvije sv. papeža Janeza Pavla II

postni prt

naprej ob poti

MILJSKO JEZERO z DOBRAČEM v ozadju

MILJE

samostan sv. Domicijana (10:30)

križni hodnik

pogled na Dobrač

čebela med nabiranjem medu

križni hodnik podrobno

pred cerkvijo

pokopališče ob cerkvi

velika sinica

ogled cerkve

in postnega prta

slovesna romarska sveta maša

še podroben ogled cerkve

vhod v kapelo sv. Domicijana

zakristija

nazaj v cerkvi

mlakarici na parkirišču

MILJSKO JEZERO

rumenonogi galeb in labod grbec

dva kormorana v letu

čopasti ponirek

ščinkavec - samec in samica

SVETI DOMICIJAN

mlakarica

podzidna kuščarica

liska

bela pastirica

in že se peljemo naprej

JEZERNICA na Miljskem jezeru

novejši postni prt

glavni oltar (slikano iz razglednice), ko ni prekrit s postnim prtom

in nadaljujemo z vožnjo

pod AC

ŠPITAL OB DRAVI

cerkev Naše Ljube Gospe, v kateri je maševal tudi (ko je bil na Koroškem) tudi rudniški župnik g. Lojze

panoramska vožnja čez območje taborišča

še prvotna oblika barak

še enkrat v cerkvico

in ogled velike cvetličarne s predvsem umetnimi rožami

ob poti proti DOMOVINI

zelo pomemben in star kamnolom

Landskron

delujoči ženski samostan z 60-mi redovnicami

gradnja druge cevi na avstrijski strani Karavank

SLOVENIJA

Jesenice

Koroška Bela

reka Sava dolinka

ŽIROVNICA - pogled na Monštranco in svečnik

kapelica Naše Ljube Gospe Presvetega Srca

in že nadaljujemo

sv. Lovrenc nad Zabreznico

Breznica - Žalostna Mati Božja

Sveti Peter nad Begunjami

Radovljica in Jamnik

Lesce

Storžič

Tabor

Strahinj

Krvavec

Vodice

Skaručna

Čez Prulski most - Ljubljanica

Cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku



potem pa proti domu.