Tokrat smo se podali iz Iškega vintgarda proti Vrbici, vendar do cilja nismo prišli, saj je še prezgodaj in pot še ni urejena, je polna prevrnjenega drevja in hudourniških slapov, ki onemogočajo prost sprehod po Evropski pešpoti. Kljub temu smo se imeli zelo lepo, saj nas je celo pot spremljala šumeča Iška, pot pa so nam lepšale lepe rože, in sončen pogled navzgor proti Kozlovim stenam ...

Za konec smo se podali še prek Ljubljanskega barja ... potem pa domov.