Na Dan DRŽAVNOSTI se odpravimo prav na poseben izlet, in sicer je to interno praznovanje mojega rojstnega dne, ter po 20 dneh obdobje malo bolj stabilnega vremena brez dežja in popoldanskih neviht. Na pot se odpravimo precej zgodaj, ob 5:03 zjutraj, in sicer ob Dolenjski železnici, desno na Peruzzijevo in na AC – smer Gorenjska. Med potjo se spomnimo, da smo zgodaj in da verjetno bencinske črpalke v Kranjski Gori še ne bodo odprte, zato se ob 5:52 ustavimo na BS Hrušica, kjer dotočimo bencin za 48,79 EUR ter se odpravimo na WC. Nadaljujemo in AC A2 / E61 zapustimo na izvozu Hrušica. Pot nadaljujemo po cesti 201 čez Dovje, Belco, Gozd Martuljek, Kranjsko Goro – zanimivost tu se odpre bencinska črpalka šele ob 8:00 – potem pa v Podkoren, kjer zavijemo levo in mejo prečkamo na KORENSKEM SEDLU. Že smo v Avstriji in že se po B109 spustimo v ZILJSKO DOLINO – ja Zilja nas bo spremljala pretežen del dneva – ob njej se peljemo vse do skoraj njenega izvira.

ZILJSKA DOLINA

Ziljska dolina (nemško Gailtal) je okoli 90 km dolga dolina reke Zilje od Šmohorja do Beljaka na Koroškem v Avstriji in meri okoli 530 km2.

Ziljska dolina poteka v smeri vzhod – zahod in ima značilnost tektonskega jarka. Na severu jo obdajajo Ziljske Alpe, na jugu pa Karnijske Alpe. Pri izviru Zilje je dolina ozka in globoka. Proti vzhodu pa se razširi do treh kilometrov. Dolinsko dno v tem delu je ravno in večinoma mokrotno, saj reka v tem delu večkrat poplavlja. Dolino s strmimi pobočji in širšim večinoma ravnim dnom je izoblikoval Ziljski ledenik, ki se je pri Beljaku združil z Dravskim ledenikom in zapustil veliko morenastega gradiva. Pritoki, ki se izlivali v reko Ziljo, so nasuli več manjših vršajev, ki so sušni in primerni za kmetijstvo. Tam, kjer so vršaji zavirali odtok, pa je dno doline mokrotno. V Ziljski dolini se pojavljajo sredozemski podnebni vplivi, zlasti glede na razporeditev padavin in višjih temperatur, glede na to da je povprečna višina doline okoli 500 m.

Ziljska dolina je precej zaprta in se na široko odpre le pri Beljaku v Celovško kotlino in Kanalsko dolino. Tu je eden najnižjih prečnih prehodov iz Srednje Evrope čez Alpe v Sredozemlje prek prelaza Megvarje (Maglern) mimo Trbiža v Kanalska dolino.

Ziljska dolina je najzahodnejše ozemlje prvotne poselitve Slovencev, ki so še v 19. stol. popolnoma prevladovali na podeželju, le na bolj industrializiranem področju Podkloštra jih je bilo manj. Leta 1991 pa je bilo od skupnega števila 26.598 prebivalcev Ziljske doline le še 849 slovensko govorečih.

V Ziljski dolini leži več naselij: Bače, Baško jezero, Bekštanj, Bistrica na Zilji, Brdo, Brnca, Čajna, Diča vas, Drobolje, Goriče, Loče, Marija na Zilji, Mlinče, Ovršje, Peče, Podklošter, Podturje, Preseško jezero, Sovče, Straja vas, Šentlenart pri Sedmih studencih, Šmohor, Štefan na Zilji, Rut nad Baškim jezerom, Rute nad Ločami, Rute nad Maloščami, Rute pri Melvičah, Vrata, Zagoriče, Ziljica

Štehvanje (nemško: Kufenstechen) je stara ljudska fantovska igra, ki se je ohranila na južnem avstrijskem Koroškem, v Ziljski dolini, vse do danes. Štehvanje vsako leto poteka tudi v Savljah (Ljubljana), leta 2014 je potekalo že 60. zapovrstjo. Igra poteka tako, da se v tla zabije lesen drog, na katerega se povezne lesen sodček obit z leskovimi obroči. Fantje nato jezdijo mimo v ziljski narodni noši na noriških kobilah in zbijajo sodček s posebnimi kovinskimi kiji. Nato med ježo lovijo te obroče, na koncu pa trikrat jezdijo za nagradni venec. Po končani igri sledi še ples, ko fantje peljejo dekleta, oblečene v barvite in dragocene Ziljske noše, na rej pod lipo. Ples spremljajo pesmi v slovenskem in nemškem jeziku. Štehvanje v Savljah poteka nekoliko drugače kot ziljsko štehvanje. Ima tekmovalni značaj. Fantje ob razbijanju soda zbirajo točke. Zmagovalec je tisti, ki zbere največ točk. (iz Wikipedije)

V Ričarji vasi Riegersdorf zavijemo levo na cesto B83 in po SPODNJI ZILJSKI DOLINI Untergailtal nadaljujemo čez Peče Pöckau, Podklošter Arnoldstein, Ziljico Gailitz na cesto B111 – ta del ceste je nov in ni vrisan niti v najnovejšem Atlasu Slovenije. No skratka po tej novi cesti nadaljujemo do Čajne Nötsch, kjer zavijemo levo na cesto L27a v Bistrico ob Zilji Freistritz A. D. Gail in desno po L27 v BLAČE Vorderberg, kjer naredimo kratek postanek, da pogledamo na zemljevid ob 6:55 in na polju opazimo zajca. Nadaljujemo in prečkamo Ziljo ter se vzpnemo v Štefana na Zilji St. Stefan A. D. Gail, kjer zavijemo levo na cesto B111. In že naredimo prvi postanek 7:10 v PROSEKI Presseggen ob PRESEŠKEM JEZERU Presseggersee. Pogled na jezero, okoliške hribe, čas za WC in čez 6 minut se že peljemo čez Proseko po L26 in v Šmohorju Hermagor se spet vključimo na B111, ter po GORNJI ZILJSKI DOLINI Obergailtal nadaljujemo (ob železniški progi in ob Zilji). Sledijo Podlanče Podlanig, Postran Postran, odcep za prelaz Mokrine Naßfeld, Jenik Jenig, Baidek Waidegg, Cirkno Kirchbach, Riže Reisach. Prispemo v Dole v Ziljski dolini Dellach in čez Svetega Danijela Sankt Daniel v spet malo večji kraj Koče–Muta Kötschach–Mauthern, tu najprej zavijemo levo proti Italiji na B110 a zelo kmalu spet desno na B111 v LESNO DOLINO Lesachtal, cesta postaja čedalje ožja in se prične vzpenjati mestoma pa so na njej postavljeni tudi semaforji, saj je neurje cesto precej poškodovalo. Potem pa čez Srejah Strajach, Šentjakob v Lesni dolini St. Jakob in Lesachtal, Podlanče Podlanig in končno ŠENTLOVRENC V LESNI DOLINI Sankt Lovrenzen in Lesahtal ob 8:35 – naš nenačrtovan polurni postanek. Do glavnega cilja Marije v Logu nas je ločilo le 4 km cesta B111, a kaj, ko te ceste več ni. Vetrolom je porušil cel hrib in tudi od ceste več ni ostalo NIČ – grozljivo. Zavili smo tako na obvozno cesto (so jo v ta namen na novo uredili – asfaltirali, gozdno pot široko za en avto Frohntalstraße. Čakajoč pred semaforjem na zeleno luč – le–ta se prižge vsake pol ure za 5 minut.

LESNA DOLINA

Lesna dolina se razteza na dolžini približno 20 kilometrov od zahoda proti vzhodu vzporedno z italijansko državno mejo. Dno doline se dvigne od 800 m nadmorske višine do 1200 m. Najvišja točka občine je gora Hohe Warte v Karnijskih Alpah z nadmorsko višino 2780 m. V razliki do Ziljske doline je reka Zilja tvorila ozko, do 200 m. globoko sotesko. Redko naseljena pokrajina se v glavnem nahaja na ravnejših predelih na severni strani. Glavna cesta B111 vodi visoko nad dnom doline na njenem severnem pobočju, kjer so tudi večje vasi.

Lesno dolino zajamejo na severni strani Ziljske Alpe ter obronki Lienških Dolomitov, na jugu pa Karnijske Alpe, koder poteka na glavnem grebenu tudi državna meja do Italije.
Lesno dolino so okoli leta 600 naselili Karantanci oz. karantanski Slovani. Germanizacija se je začela zelo zgodaj, četudi do danes najdemo v lokalnem nemškem narečju besede ali celo v neki otroški rimi besedne zveze jasno slovenskega izvora (kot npr. potschasn = slovensko počasi = langsam).

Podeželno sodišče Lesach je bilo preneseno leta 1380 na grad Pittersberg in je potem le še bilo gosposko sodišče, ki je bilo v lasti goriških grofov, po njihovem izumrtju deželnega kneza ter je končno pripadalo skupaj z Goldenteinom gorofiji Ortenburžanov.

V Lesni dolini so bilo prvotno leta 1850, ob ustanovitvi občin v avstrijskem cesarstvu, ustanovljene tri politične občine in sicer Luggau, St. Lorenzen in Liesing (Log, Šentlovrenc). Katastrski občini Kornat in Strajah sta prvotno pripadali občini Muta, sta potem postali neodvisni ter bili že leta 1882 priključeni občini Unterlesach (Spodnja Lesna dolina). Zopet deset let kasneje sta obe katastrski občini postali samostojni politični občini Birnbaum in St. jakob (Šentjakob). V okviru koroške občinske reforme leta 1973 je bila vzhodna občina St. Jakob priključena občini Koče–Muta ter zahodna novoustanovljeni združeni občini Lesna dolina.

Med prvo svetovno vojno je potekala avstrijsko–italijanska fronta na grebenu Karnijskih Alp. Številni sledovi še danes pričajo o vojni v gorah.

Lesna dolina je jezikovno zanimiva, saj pripada narečje vzhodno tirolskemu narečju in ne koroškemu, četudi ga zaznamujejo nekatere značilnosti. V Vzhodnem Tirolskem je npr. beseda fant »Buie«, v nemškem koroškem narečju pa »Pua« ali »Pue«. Dekletom se reče v vzhodni tirolščini »Gitsche«, v nemškem koroškem narečju pa »Dearn« (»Dirndl«). Dodatno pa najdemo v lokalnem nemškem narečju poleg številnih toponimov še žive slovenske sledove, četudi so v tej meri inkulturirana, da jih lokalni prebivalci in govorniki narečja kot takšne lokalne ne identificirajo več.

Način peke kruha v Lesni dolini šteje od leta 2010 med nematerialno kulturno dediščino, saj ga do danes pečejo v starih krušnih pečeh na drva in po stari tradiciji. Svetovno dediščino v razredu obrti zajame pridelava žita, znanje o gradnji mlinov, posebni narečni izrazi, vsakodnevni rituali ter vsakoletni praznik mlinov v Mariji v Logu ter »vaški in krušni praznik v Lesni dolini.

Skozi stoletja je bila pridelava lesa osrednja gospodarska panoga v dolini. Les (smreke) so zlasti tudi uporabljali za izdelavo glasbil. Večinoma so prevažali les po splavih. Mnogo lesa se je prodajalo v Italijo. Zlasti do danes izdelajo beneške gondole iz lesa iz Lesne doline.

Večina prebivalstva živi od poljedelstva in gozdarstva, čeprav predstavljata pomanjkanje površin za poljedelstvo in strmine posebne otežujoče okoliščine. Celoletni turizem postaja v zadnjih desetletjih vse bolj pomemben, zlasti napreduje t. i. nežen, ekološko usmerjeni turizem. Oblina Lesna dolina je tudi vključena v omrežje dolin, ki ponujajo posebne možnosti za gorske in plezalne športe. Zilja je priljubljena za športe na divjih vodah. (iz Wikipedije)

In ura je 9:00, ko se je končno prižgala zelena luč – za nami se je naredila že prava gneča čakajočih avtomobilov – v pol ure se nas je nabralo 9. Po zelo ozki a asfaltirani cesti se spustimo do Zilje, jo prečkamo in se vzpnemo strmo v breg, kjer se cesta razcepi, mi zavijemo desno proti Mariji v Logu – ta cesta je slaba makedamska, nadaljujemo mimo kapelice in se spustimo do Zilje, jo prečkamo in se vzpnemo na glavno cesto B111 na našem prvem cilju MARIJA V LOGU Maria Luggau. Ob 9:11 se ustavimo pri samostanu, potem pa si ogledamo še romarsko baziliko Žalosten Matere Božje, se zaustavimo na zanimivem pokopališču z železnimi križi, vsak grob pa ima tudi kropilnik. Po ogledu kapelice in trgovinice s spominki ter samostanskega hodnika, se še enkrat zaustavimo pri Mariji, potem pa našo pot ob 9:39 spet nadaljujemo. Sicer konec KOROŠKE in prehod v TIROLSKO, a še vedno smo pri SLOVENSKIH KORENINAH. Pot po B111 nadaljujemo ob »Tirolski« Zilji navzgor. Čez Tiefenbach, Wacht, Untertilliach, Bachhäusl, in končno pred nami se ob 9:51 prikaže cilj današnjega dne … ljubki kozolčki – hišice, ki so jih zgradili naši predniki pred mnogimi, mnogimi leti. Tudi ti so delček naše slovenske kulture, delček naše zgodovine. OBERTILLIACH, zapeljemo se po poljski cesti, ter se peš sprehodimo med ravno pokošenimi travniki, med dišečim senom, med hišicami in kozolčki, do cerkvice. Do 10:36 se prepustimo uživanju v čudovitem okolju. Pot nadaljujemo do kapelice v LEITNU ob 10:46, tu nekje tudi izvira reka ZILJA, potem pa nadaljujemo v KARTITSCH (10:54). Še Sankt Oswald in že se spustimo v DRAVSKO DOLINO, kjer v kraju Tassenbach prečkamo reko Dravo, ter zavijemo levo na B100. Natančno gledamo levo in desno, kje bi našli poštni nabiralnik. Sledi kraj Pancendorf, in že smo ob 11:06 pred cerkvijo Marije Vnebovzete v SILLIANU. Nadaljujemo čez Arnbach in že pademo v ITALIJO – nič ne bo s karticami in pošto, saj smo v drugi državi. Cesta SS49, 11:29 – JUŽNA TIROLSKA – VERSCIACO DI SOTTO Untervierschach in pogled na sveto Magdaleno s Tremi Cimami v ozadju. Nadaljujemo mimo San Candida Innichen, Dobbiaco Toblach in naprej po SS49 / E66 čez Villabasa Niederdorf, in že se pokaže odcep za naš naslednji cilj – jezero Braies. Nadaljujemo čez Braies Prags in San Vito St. Viet pred nami pa kolona treh BMW Z1, dva brez vrat. Ob 12:02 prispemo na parkirišče polno pločevine, komaj dobimo še zadnji prostor, parkiramo in se odpravimo v deželo GORSKEGA ČUVAJA Un passo dal cielo. 12:10 – jezero LAGO DI BRAIES Pragser Wildsee

JEZERO BRAIES v italijanski deželi Trentinsko – Zgornje Poadižje je eno največjih in najglobljih naravnih jezer v Dolomitih. Braies oziroma Prags v nemščini – ne nazadnje gre za kraje z večinskim nemško govorečim prebivalstvom – leži na slabih 1500 metrih nadmorske višine, v globino dosega vse do 36 metrov, za spektakularno kuliso pa poskrbi 2810 metrov visoka gora Croda del Becco (Seekofel), ki se vzpenja nad njim.

Turizem se je v teh krajih začel že v 19. stoletju, leta 1899 so tam odprli hotel Pragser Wildsee, ki deluje vse do danes, nekoč pa je tam rada počitnikovala avstroogrska aristokracija – tudi nadvojvoda Ferdinand, ki je kmalu po oddihu v teh krajih umrl v atentatu v Sarajevu, s tem pa se je začela prva svetovna vojna.

Pomembno vlogo je hotel Pragser Wildsee odigral v drugi svetovni vojni, prav tam so namreč zaporniki, ki jih je SS iz koncentracijskega taborišča Dachau odpeljal na Južno Tirolsko, dočakali osvoboditev.

Kljub pestri zgodovini pa jezero pozneje ni doživelo večjega turističnega razvoja in bi verjetno še danes bilo le ena od lepih lokacij v Dolomitih, če ga ne bi izbrali za prizorišče TV–serije. Televizijce je tja privabila regionalna organizacija Business Location Südtirol (BLS), odgovorna za spodbujanje gospodarstva v Zgornjem Poadižju oziroma Južnem Tirolskem, in s sponzorskimi sredstvi so jih prepričali, da so jezero Braies izbrali za glavno prizorišče serije Gorski čuvaj (Un passo dal cielo) s Terenceom Hillom v glavni vlogi.

Serija je že s prvim delom, prikazanim spomladi 2011, presegla pričakovanja, ogledalo si jo je več kot šest milijonov gledalcev, to pa se je kmalu poznalo tudi ob jezeru Braies, ki je zdaj eno najbolj obiskanih jezer v Zgornjem Poadižju.

Jezero je izhodiščna točka pohodniške poti Alta Via 1, znane tudi kot "La Classica". To je okoli 150 kilometrov dolga pohodniška pot, ki velja za najlažjo med dolomitskimi trasami, na njej pa ste deležni nekaterih najlepših prizorov v Dolomitih. (iz Wikipedije).

Najprej se mimo hotela sprehodimo do jezera in do koče »Gorskega čuvaja«, sicer ni bilo tako lepo, kot v nadaljevanki, saj povsod mrgoli turistov, in je težko slikati le naravo brez za lep motiv motečih osebkov. Pri koči nas pozdravita dva Slovenca, katere poprosimo za dve fotografiji. Nadaljujemo mimo kasarne do Marijine kapele, potem še v trgovinico po magnetek potem pa na parkirišče do avta, kjer za eno uro plačamo 6,20 EUR. Natanko ob 13:00 se ustavimo pri sv. Vidu SAN VITO St. Viet, kjer si ogledamo cerkev, kjer pa je tudi krsta s pokojnim in vse pripravljeno za pogreb. Nadaljujemo v naslednji kraj BRAIES Prags v restavracijo, vendar, ko dobimo jedilni list, kjer je dunajski zrezek 13 EUR, vse ostale jedi pa 20 in več restavracijo po hitrem postopku zapustimo in si ogledamo še cerkev. Vrnemo se nazaj na SS49 / E66, a še preden zavijemo nanjo po mostom v krožišču, po našem pasu (nasprotno) z lučkami in sireno pripelje gorsko reševalno vozilo, za las se nič krivi izognemo en drugemu. Pot nadaljujemo nazaj v DOBBIACO Tobiach, kjer si v trgovini kupimo mesnine in sveže žemljice, pa še kaj za domov. Po drugi strani nadaljujemo na glavno cesto, avto pred nami pa, ko zavije na našo cesto v križišču zadane kolesarja, ta pade čez avto, a se pobere in se odpravi k vozniku. Mi nadaljujemo svojo pot, levo na cesto SS49 / E66 do semaforja in desno na cesto SS51 mimo hotela UNION ob 14:05, ob 14:20 pa prispemo na parkirišče restavracije pred jezero LAGO DI DOBBIACO Toblacher See, kjer imamo ob VRATIH V DOLOMITE pravljično malico – sveže suhe mesnine in kruh. Ob 14:31 nadaljujemo po SS51 v Dolomite. Ob cesti kmalu zagledamo staro vojaško pokopališče Cimentero MONTE PIANA Nasswand. Ob 14:45 pa spet naprej po SS51. 14:53 postanek pri jezeru LAGO DI LANDRO Dürrensee, potem pa na prvem križišču zavijemo levo na cesto SP49. Ob 15:06 prispemo v MISURINA do jezera LAGO DI MISURINA, nadaljujemo naprej in na naslednjem odcepu zavijemo spet levo na SR48, čez S. Marco, Somprade, Giralba ob 15:44 prispemo v AURONZO DI CADORE, kjer si najprej ogledamo stolnico, potem pa se spustimo še do jezera LAGO DI SANTA CATERINA, potem pa si ogledamo še cerkev sv. Justine. Ob 16:12 nadaljujemo po SR48 naprej, potem pa pomotoma zavijemo na SS52 v 4 km dolg predor Galleria Comelico proti Santo Stefano di Cadore, ob prvi priliki obrnemo in se skozi predor (v predoru je bilo le 17 stopinj, zunaj 32) vrnemo nazaj na cesto SR48, ki v nadaljevanju postane SS52. V kraju Pelos di Cadore zavijemo levo in ob 16:33 prispemo v VIGO DI CADORE, kjer si ogledamo cerkev in povprašamo za pot naprej. Pot nadaljujemo po SP619 čez prelaz SELLA DI RAZZO 1760 m (17:09), ob 17:11 prispemo do table, da je cesta SP33 čez Sauris di Sopra zaprta, tako pot nadaljujemo naprej po SP619 in tudi cesta proti Sappadi je zaprta. Nadaljujemo po cesti SR465 po dolini VAL PESARINA levo in desno pa groza in strah … podrta drevesa, kupe lesa, veliki stroji, spet podrta drevesa.
Ob 17:41 prispemo v civilizacijo v kraj – muzej – PESARIIS – kraj ur in zanimivih mehanizmov, tudi v slovenščini imajo opise. Med tem se pojavi župnik in beseda nanese, da prihajamo iz salezijanske župnije, potem tudi on pove da je salezijanec. Potem si ogledamo cerkev – ura je bila 17:57 in odločimo se – ob 18:00 smo v tej cerkvi pri sveti maši: 7 domačinov, župnik in trije Slovenci. Pa še praznik je bil – DAN DRŽAVNOSTI. Po končani maši, in ko smo se v cerkvi tudi nekoliko ohladili, se ob 18:38 odpravimo naprej po SR465 čez Osais, Pieria, Prato Carnico, desno na glavno cesto SR355 čez Ovaro in Villa Santina v Tolmezzo, kjer se ustavimo v nakupovalnem središču ob 19:15, zadnjih 15 minut pred zaprtjem trgovine izkoristimo za WC, saj prej ni bilo nobene večje bencinske črpalke. Nadaljujemo po AC A23 / E55 navzgor mimo Rezije Resiutta, Tablje Pontebba do Trbiža Treviso in čez Trbiž do meje. V Ratečah prispemo nazaj v DOMOVINO. Še postanek v ZELENCIH (20:16) za večerjo – preostanek mesnin, ogled izvira Save Dolinke, potem pa čez Kranjsko Goro v GOZD MARTULJEK, kjer si ob 20:50 ogledamo še Špikovo skupini. Vračamo se po cesti 201 čez Belco in Dovje do Hrušice, potem pa na gorenjsko AC A2 proti domu, kamor srečno, polni novih vtisov in že kar malo utrujeni prispemo ob 22:00. Za nami pa je natanko 17 ur in 588 prevoženih km. Kraje, ki smo jih tokrat med potjo izpustili smo si ogledali že v štirih ločenih izletih, in sicer: 25. 6. 2010, 28. 1. 2012, 21. 9. 2013 in 13. 8. 2016.

luna - zjutraj ob 5:00 - doma pred hišo

ob poti

BLAČE

Sveti Štefan na Zilji

PROSEKA in Proseško jezero

nadaljujemo

Sveti Jakob v Ziljski dolini

Šent Lovrenc v Lesni dolini in obvoz

mesto kjer je bila nekdaj cesta, sedaj pa kupi porušenega drevja ...

pol ure pred semaforjem

MARIJA V LOGU - samostan

Sveta Ana

romarska cerkev - BAZILIKA - Žalostna Mati Božja - MARIJA V LOGU

zanimivo pokopališče - železni križi in grobovi s kropilniki

v kapelici

in že nadaljujemo

OBERTILLIACH in majhne hišice - kozolčki - kulturna zapuščina naših prednikov

tudi tu cesti narava ni prizanesla

in že se peljemo

LEITN

KARTITSCH

SILLIAN v Dravski dolini

kapela Svete Ane

ogled cerkve

in že smo v ITALIJI

SVETA MAGDALENA in TRI CIME

INNICHEN

Proti jezeru Braies

BMW Z1

JEZERO BRAIES - DEŽELA GORSKEGA ČUVAJA

koča Gorskega čuvaja

za pa je "PROFI"

policijska postaja iz nadaljevanke

ogled Marijine kapele

SAN VITO

BRAIES

TOBIACH

HOTEL UNION

Lago di Dobbiaco

VRATA V DOLOMITE

vojaško pokopališče MONTE PIANA

Lago di LANDRO

MISURINA

Lago di Misurina

AURONZO DI CADORE

Lago di Santa Caterina

cerkev svete Justine

VIGO DI CADORE

vzpon na prelaz

Prelaz SELLA DI RAZZO 1760 m

ZAPRTA CESTA proti jezeru Sauris

VAL PESARINA - in živa groza - vse podrto

PESARIIS - muzejski kraj

potujoča tržnica

ogled cerkve in SVETA MAŠA

nadaljujemo

na AC v smeri Trbiža

ZELENCI

pogled na Špikovo skupino

potem pa proti domu.